Zmaj, ki je stopil iz risbe

Luka je narisal zmaja. Bil je zelen in okrogel kot krompir, imel je tri rdeče rogove, eno oranžno krilo, eno veliko oko in rožnato srce sredi trebuha. Luka ga je poimenoval Bine in risbo obesil na steno ob postelji.

»Lahko noč, Bine,« je rekel Luka in ugasnil luč.

Sredi noči je Luka zaslišal nenavaden zvok in se prebudil. Prask, prask. Prask, prask.

Prižgal je nočno lučko. Risba je bila prazna. Tam, kjer bi moral biti zmaj, sta ostala le bel papir in majhen zelen madež v kotu. Na tleh pa je sedel Bine, velik kot mačka in zelen kot voščenka, ter mežikal s svojim edinim očesom.

»Živjo,« je rekel Bine. Njegov glas je zvenel, kot bi kdo hitro potegnil z voščenko po papirju. »Lačen sem.«

»Kaj pa jedo zmaji?« je zašepetal Luka.

»Barve,« je rekel Bine, kot da je to nekaj čisto samoumevnega.

Luka je prinesel lonček z voščenkami. Bine jih je povohal in izbral modro. Pohrustal jo je kot korenček in njegovo krilo je v hipu postalo modro kot nebo. Poskusil je zamahniti z njim. Malce se je dvignil od tal in pristal na ritki.

»Še eno krilo,« je rekel Bine. »Potem bom lahko zares letel.«

Luka bi mu z veseljem narisal še eno krilo. Toda v lončku je bila samo ena modra voščenka in ta je bila zdaj v Binetovem trebuhu. Velika škatla voščenk je bila v kuhinji.

Na hodniku je bilo temno. Tla so škripala. Bine se je stisnil za Lukove noge.

»Te je strah?« je vprašal Luka.

»Zmajev ni nikoli strah,« je s tresočim glasom rekel Bine. »Ampak bolje bo, da greš ti prvi.«

Po prstih sta se odpravila po hodniku, mimo očijeve jakne, ki je bila v temi videti kot trol, vse do kuhinje. Škatla voščenk je bila na mizi. Luka je splezal na stol in stegnil roko proti njej.

Tedaj je nekaj zabrenčalo. Pri tleh se je prižgala majhna zelena lučka in nekaj okroglega in ploščatega je zapeljalo naravnost proti njima.

»POŠAST!« je zavpil Bine in skočil Luku v naročje.

Bil je robotski sesalnik. Ponavadi je vozil naokoli ponoči, ko so vsi spali. Brenčal je in se obračal ter posesal vse, kar je ležalo na tleh. In zmaj iz voščenke je bil skoraj enak drobtinam.

»Ne bo te ujel,« je rekel Luka in Binetа močno stisnil. »Obljubim.«

Luka je iztegnil nogo in potisnil sesalnik v drugo smer. Ta je presenečeno zabrnel, za hip pomislil in odpeljal pod kuhinjsko mizo.

Bine je pogledal navzgor. Srce na njegovem trebuhu je rahlo rožnato zasijalo.

»Pogumen si bil,« je rekel.

»Tudi ti,« je rekel Luka. »Saj si šel z mano.«

Za kuhinjskim oknom se je nebo začelo svetliti. Bine je bil naenkrat videti zaskrbljen.

»Domov moram, preden vzide sonce,« je rekel. »Risba mora biti zjutraj na svojem papirju. Drugače se ne more nikoli več vrniti.«

Stekla sta po hodniku, mimo jakne, podobne trolu, in v sobo. Med tekom je Bine iz škatle pograbil modro voščenko. Vzel je zalet in skočil naravnost v beli papir. Zašumelo je in že je bil spet tam, ploščat in pri miru, natanko tam, kjer ga je Luka narisal.

Luka se je zleknil pod odejo in zaspal, še preden je z glavo dosegel blazino.

Toda risba ni bila čisto enaka kot prej.

Ko je oči prišel zbudit Luko, je bil zmaj na risbi tak kot prej, s tremi rdečimi rogovi in rožnatim srcem. Toda njegovo krilo je bilo modro. V eni šapi pa je držal majhno modro voščenko.

»Si spremenil risbo?« je vprašal oči.

»Ne,« je rekel Luka in se nasmehnil. »Nekaj je pojedel.«

Tisto jutro je Luka dokončal risbo: zmaju je dorisal še eno krilo, poleg njega pa majhno posteljo, da je imel Bine kje spati do naslednje noči.