Škrat v hišici iz medenjakov

Na prvo adventno nedeljo sta Majken in očka zgradila hišico iz medenjakov. Imela je štiri stene, streho, zasneženo s sladkorjem v prahu, in vrata, ki jih je očka izrezal malo postrani. Majken je na vrata pritrdila rdeč žele bonbon za kljuko, na dimnik pa mandelj. Potem sta hišico postavila na kuhinjsko okno, med adventne sveče in starega božičnega škrata z brado iz vate.

Naslednje jutro pa nekaj ni bilo čisto prav.

Postrani vrata so bila priprta, čeprav so bila prej zaprta.

»Zagotovo si jih ti odpirala,« je rekel očka.

»Pa jih sploh nisem,« je rekla Majken.

Prinesla je svojo risalno mapo in narisala vrata in hišico, prav kot prava detektivka.

Naslednje jutro je bil žele bonbon na dimniku, mandelj pa na vratih. Jutro zatem se je po sladkornem snegu na strehi vila ozka sled, kakor da bi se tam nekdo sankal.

Na dan svete Lucije, ko se otroci na severu decembra oblečejo v belo in pojejo, je Majken prišla po stopnicah v spalni srajci in z bleščečim okraskom v laseh. Takrat jih je zagledala.

Čisto majhne stopinje v snegu na strehi. Niso bile od tačk, ampak od škorenjcev s petami, nič večjih od riževih zrn.

»Nekdo živi v naši hišici iz medenjakov,« je zašepetala.

Očku še ni povedala. Prava detektivka ne reče ničesar, dokler ni prepričana. Namesto tega se je spomnila, kaj je govorila babica: za božič je treba škratu, ki skrbi za dom, nastaviti skledo kaše. Sicer se lahko razjezi in začne uganjati vragolije.

Vrata, žele bonbon, sled od sank. Same vragolije. Tisti, ki je živel v hišici iz medenjakov, je bil gotovo škrat, samo čisto majcen. Tako majhen škrat pa ne potrebuje velike sklede, je pomislila Majken.

Zato je večer pred svetim večerom iz babičine škatle za šivanje vzela naprstnik. Napolnila ga je z riževo kašo, ki je ostala od večerje, nanjo položila rozino in ga postavila tik pred postrani vrata.

»Izvoli,« je zašepetala. »In vesel božič.«

Tisto noč Majken ni mogla zaspati. Hiša je pokala in škripala, zunaj pa je sneg padal tako tiho, da ga je skoraj slišala. Nazadnje je vzela svetilko in se po prstih odpravila po stopnicah, mimo božičnega drevesca, ki je dišalo po gozdu, v temno kuhinjo.

Ni prižgala luči. Samo sedla je na tla in čakala.

Sprva se ni zgodilo nič. Potem pa se je zaslišalo rahlo praskanje. Postrani vrata so se odprla in ven je stopil božični škrat. Ni bil višji od Majkeninega mezinca. Bela brada mu je segala do pasu, rdeča kapa pa je bila tako dolga, da je njen cofek skoraj podrsaval po snegu. V naročju je nosil nekaj zelenega.

Škrat je to, kar je nosil, položil na sneg ob hišici. Bila je iglica z božičnega drevesca v dnevni sobi. Postavil jo je pokonci in jo pritrdil s kepico sladkorja v prahu. Čisto na vrh je postavil zrno sladkorja, ki se je lesketalo.

Škrat si je naredil svoje božično drevesce.

Majken je zadržala dih. Škrat se je obrnil in jo pogledal naravnost v oči. Ni smuknil nazaj v hišico. Samo gledal jo je in brada se mu je malo zatresla, kot da se pod njo smehlja.

»Vesel božič,« je zašepetala Majken.

Škrat je sedel k naprstniku in pojedel kašo. Pojedel je vse, čisto nazadnje še rozino. Potem je Majken v pozdrav privzdignil kapo, stopil skozi vrata in jih za seboj zaprl.

Na jutro svetega večera je bil naprstnik prazen in sijoč, kot bi ga nekdo postrgal do čistega. Poleg njega je stalo drevesce iz ene same iglice. Majken je vedela, da je zanjo.

Hišica iz medenjakov je ves božični čas ostala na oknu in nihče je ni smel pojesti. Potem pa je prišel dan svetega Knuta, ko se na severu s plesom okrog drevesca poslovijo od božiča. Očka je hotel hišico vreči stran, a Majken je rekla ne.

»Nekdo živi v njej,« je rekla. »In zima je.«

Očka jo je pogledal. Potem je pogledal drevesce iz ene same iglice.

»Lopa,« je rekel. »Tam je suho. In škrati so od nekdaj radi živeli v lopah.«

Tako se je hišica iz medenjakov preselila na polico v lopi, kjer je bilo suho in mirno. Majken je vsako soboto znova napolnila naprstnik. V risalno mapo je narisala tudi škrata z rdečo kapo.

In če se boš kakšen januarski večer potiho odpravil mimo lope in res, res pozorno pogledal, boš morda v okencu iz medenjaka zagledal drobno lučko.