Zvezda, ki ni mogla zaspati⭐

Pri oknu utripa zvezdica. Rada bi zaspala, pa ne more. Otrok se z njo odpravi v tiho noč, kjer vse poteka malo počasneje. Luna zapoje uspavanko, oblak se ponudi za blazino, veter pa šepeta, namesto da bi pihal.

Vsaka stran je malo mirnejša od prejšnje. Ni nevarnosti in ni lovljenja, le drobna srečanja, ob katerih je zvezdica vse bolj zaspana. Ali nazadnje zaspi in kdo od obeh prvi zadrema, boste izvedeli med branjem.

Ta zgodba je kot nalašč za zadnje večerno branje, še posebej za otroke, ki se težko umirijo ali po ugašanju luči še dolgo ležijo budni in premišljujejo. Ob ritmu besed bo vaš glas skoraj sam od sebe postal tišji in počasnejši.

Za najmlajše, od rojstva do drugega leta, je lahko na vsaki strani le nekaj besed s pomirjujočimi ponovitvami. Triletnik bo užival ob luni in blazini iz oblaka. Osemletniku bosta morda všeč umirjen tempo in drobne podrobnosti na ilustracijah, zgodbo pa bo morda prebral mlajšemu bratu ali sestri v sosednji postelji.

Opišite spalnico takšno, kot je: okno, na katero potrka zvezdica, nočno lučko in plišasto igračo, ki vedno spi ob otroku. Če imate svojo uspavanko ali pesmico, ki jo zapojete vsak večer, jo lahko vključite v zgodbo. Na potovanje se lahko odpravi tudi brat ali sestra iz pograda. Opišete lahko še, kaj vidite skozi okno: drevo, ulično svetilko ali sosedovo streho.

Po branju lahko zaželite lahko noč stvarem v sobi, vsaki posebej, ter počasi vdihnete in izdihnete, medtem ko si predstavljate utripajočo zvezdo. Otroku lahko poveste tudi, da so zvezde na nebu še vedno tam podnevi, le da jih zaradi močne sončne svetlobe ne vidimo. Več umirjenih zgodb najdete pod temo Zgodba za lahko noč.